Utrinki knjige: TRANSURFING REALNOSTI, 2. STOPNJA

Vadim Zeland: TRANSURFING REALNOSTI, 2. STOPNJA, ŠELESTENJE JUTRANJIH ZVEZD

Miselna energija, ki je usmerjena na dosego cilja, se lahko izrazi na tri načine: kot želja, kot notranja in kot zunanja namera. Pri želji se osredotočimo na sam cilj. Sama želja pa nima moči. O cilju lahko razmišljate in si ga želite kolikor hočete, a dosegli ne boste ničesar. Pri notranji nameri se osredotočimo na proces premikanja proti cilju. To sicer že deluje, a vložiti je potrebno veliko truda. Pri zunanji nameri pa se osredotočimo na to, kako se cilj realizira sam od sebe. Zunanja namera preprosto dovoli, da se cilj realizira sam. Pri tem seveda razume, da smo trdno prepričani v to, da različica uresničenega cilja že obstaja in da si jo moramo le še izbrati. Z notranjo namero cilj dosežemo, z zunanjo namero pa si cilj izberemo. (str. 47)

Notranja namera je usmerjena naravnost na cilj. Zunanja namera pa je usmerjena na proces samostojne realizacije cilja. (str. 48)

Scenarij sanj (cilja) opredelimo s svojimi pričakovanji. Najhujši strahovi in pričakovanja se v sanjah zagotovo realizirajo. Tudi v realnosti bomo z veliko verjetnostjo dobili tisto, česar se bojimo ali česar nočemo. Tako deluje zunanja namera, kljub volji razuma. Razum lahko z močjo volje notranjo namero prisili k delovanju. Zunanja namera pa se ne podreja ukazom. Izraža se prostovoljno , kot rezultat enotnosti duše in razuma. V sanjah si razum niti predstavljati ne more, da je na delu zunanja namera, saj nima nadzora. V realnosti ni dosti drugače, saj se sanje na nek način nadaljujejo tudi potem, ko smo budni. (str. 60)

Pravico imamo, da izbiramo, ne pa spreminjamo. »Lahkoten« odnos do problema ne pomeni, da smo malomarni ali brezbrižni, temveč da trezno ocenimo raven pomembnosti. Pri zavedanju ne gre za nadzor, temveč za opazovanje. Ve vsiljujemo svojega scenarija svetu. Dopuščamo možnost, da svet sam poskrbi, da se določena različica realnosti realizira sama od sebe. Dopustite si, da to različico imate. Prenehali se boste boriti s svetom, ko pa se bosta vaša duša in razum zedinila, si boste lahko dovolili izbrati. Odgovornost za svojo usodo ni breme, to je svoboda. (str. 68-69)

Zavedanje nam pomaga pritegniti intuitivne informacije iz podzavesti. Primer tega je, ko se zalotimo pri mislih: »Zakaj sem kar naenkrat začutil, da to moram storiti?« Glas duše je zelo nežen, skoraj neslišen. Glas razuma pa kriči: »Utihni! Jaz že vem, kaj hočem in kaj mi je storiti!« Privzgojiti si moramo navado, da vedno prisluhnemo šelestenju jutranjih zvezd. (str. 71)

Maksimalno zavedanje lahko dosežemo pod pogojem, da je v našem umu ves čas prisoten čuvar. Čuvar objektivno ocenjuje dogajanje, pozoren je na to, kdo bo imel koristi od določene igre,  in zelo pazljivo pazi, da nas ne bi kot lutko na vrvici povleklo v igro. Ključnega pomena je, da se vsako minuto zavedamo: »Spimo ali ne?« (str. 73)

Zunanja namera je nedoumljiva in velikanska sila. Hkrati pa se lahko sami prepričamo, kako izmuzljiva in neulovljiva je lahko. Pri nameri gre za nadzor, istočasno pa gre tudi za to, da se nadzoru odpovemo. Gre za voljo po delovanju, hkrati pa naj bi se znebili vsakršnega pritiska, ki ga moč volj e ustvari. Gre za odločnost, da bi nekaj imeli, hkrati pa naj bi se odpovedali težnji, da bi to dosegli. Kako naj bi torej dosegli ravnotežje, pri tem pa odločnost, da imamo, združili s tem, da se odpovemo neposrednemu vplivanju na svet. Odgovor: Poskrbeti moramo, da bo namera ves čas v ravnovesju. To pomeni: hoteti brez želje, paziti brez skrbi, prizadevati brez navdušenja, delovati brez vztrajanja. Ravnovesje se poruši zaradi potenciala pomembnosti. Pomembnejši je cilj, težje ga je doseči. Namera ne veruje in si ne želi, ampak preprosto deluje. (str. 74-75)

PRIMER:

Želja deluje takole: To si želim, a bojim se, da tega ne bom dobil. Tako razmišljam o neuspehu (saj je to pomembno!) in svojo energijo oddajam na neuspeh.

Namera deluje nasprotno: Vem, da bom dobil tisto, kar potrebujem. Zame je to vprašanje že rešeno. Tako svojo energijo pošiljam tja, kjer je tisto, kar si želim, že imam.

Skrivnost izpolnjene želje je, da se morate želji odpovedati in jo nadomestiti z namero, se pravi z odločnostjo, da imate in delujete. (str. 76)

Zunanja namera je sila, ki pravzaprav omogoča delanje transurfinga. Omogoča prehod med življenjskimi linijami oziroma premikanje materialne realizacije po sektorjih v prostoru različic. (str. 77)

Občutek jasnosti brez besed, vedenje brez verovanja in zaupanje brez obotavljanja je stanje enotnosti duše in razuma. Diapozitiva (slika cilja) ne opazujemo kot zunanji opazovalec, temveč se potopimo vanj in živimo v njem, vsaj virtualno. Diapozitivi bodo obrodili rezultate le, če  si jih bomo predvajali dolgoročno in sistematično. Vsrkajmo vse potrebne informacije. Omogočimo jim, da vstopijo v sloj našega sveta. Ni nam treba razmišljati in skrbeti, na kakšen način bodo te stvari postale naše. Če bomo odločeni, da bomo nekaj imeli, bo zunanja namera našla način, na katerega sami niti pomislili nebi. »Slučaj je le psevdonim, ki ga Bog uporabi takrat, ko se noče podpisati s pravim imenom.« (str. 101-104)

Metoda za dosego cilja, ki je še najbližje praksi transurfinga, je vizualizacija cilja. Slednja temelji na tem, da si človek tisto, kar si želi, predstavlja do najmanjših podrobnosti in potem to sliko v mislih ves čas nosi s seboj. Vizualizacija, pri kateri filma ne gledamo, kot gledalec, temveč v njem tudi miselno sodelujemo, je že veliko učinkovitejša metoda. Vizualizacija cilja je delo želje. Na ta način se cilju prav nič ne približamo. V trasurfingu si vizualiziramo proces približevanja k cilju. Mi smo tisti, ki ustvarjamo in hkrati občudujemo svoje delo. Samo opazovanje končnega rezultata sicer razširi naše področje udobja in že to je nekaj. Toda z vizualizacijo procesa približevanja k cilju bomo delovanje zunanje namere znatno pospešili. (str. 109-116)

Med našim bodočim ciljem in trenutno situacijo je lahko dokaj dolga pot ( ki se ne meri nujno v času). Na tej poti se ne bo spremenila le naša situacija, temveč se bo spremenil tudi naš način razmišljanja, delovanja, morda celo naša osebnost. Dokler poti ne bomo prehodili, svojih parametrov ne bomo mogli povsem pravilno namestiti na želen sektor. Zato gremo po postopni poti do cilja, kar se imenuje trasferna veriga. Vsak člen verige je posamezna stopnja. Transurfinška vizualizacija je miselna podoba procesa realizacije trenutnega člena na trasferni verigi. (str. 117-118)

Če še ne vemo, kako bi lahko realizirali svoj cilj, mirno in sistematično nadaljujemo z vizualizacij diapozitiva. Ko bo cilj popolnoma prešel v vaše področje udobja, vam bo zunanja namera postregla z lastno izbiro. Ne begajte sem ter tja in ne iščite na vrat na nos načinov za dosego cilja. Sam diapozitiv vas bo prisilil, da boste povsem nehote in celo nezavedno začeli delovanje v pravo smer. Odvrzite pomembnost, bodite mirni in zaupajte toku različic. (str. 119)

Trditev, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, je resnična. Problem je le, da se jo pogosto napačno razume. Bog lahko prevzame katero koli obliko, toda Njegovo bistvo ni, da ima glavo, dve roki in dve nogi. Če bi boga primerjali z oceanom in človeka s kapljo, bi oba imela skupno BISTVO – vodo. Ko se kaplja vrne v ocean, se ponovno zave svojega bistva: iz iste snovi je kot ocean. Skozi kapjo se preliva vsa energija oceana. Kaj dobi človek, ki doživi razsvetljenje? Na razpolago dobi vso energijo oceana – vesolja. Med sabo in to neskončnostjo ne vidi nobene bistvene razlike več. Njegova miselna energija pride v sozvočje z energijo tega oceana. V tem trenutku se namera razsvetljenega človeka spremeni v zunanjo namero. V to mogočno neverjetno silo, ki oblikuje svet. (str. 126-127)

Potrebno je samo ločiti um od duše in človek ni več sposoben upravljati z zunanjo namero. In to je nihalom uspelo. Skozi celotno zgodovino človeštva se je vlagalo ogromno truda v to, da se dušo loči o razuma. Razum je jezik s svojimi označbami nenehno izpopolnjeval in ga tako vedno bolj oddaljeval od jezika duše. Nihala religij so tako kot nihala znanosti razum vlekla v različne smeri, po možnosti čim dlje od resničnega bistva duše. Razvoj industrijskih in informacijskih tehnologij v zadnjih nekaj stoletjih pa je vez med dušo in razumom dokončno presekal. (str. 135)

Lahko postanemo eden od izbrancev. Preostane nam le še, da to tudi izkoristimo. Sposobni smo vsega. Le nihče nam še ni povedal tega. Je naša duša kaj slabša? Ni! (str. 136)

Ko bomo prenehali z jalovimi poskusi, da bi bili kot nekdo drug, nam bo uspelo čisto vse. Ko bomo prenehali z jalovimi poskusi, da bi ponovili scenarij nekoga drugega, nam bo zopet uspelo čisto vse. Ko si bomo priznali, da je naša individualnost enkratna, drugim ne bo preostalo nič drugega, kot da se s tem strinjajo. Dovolimo si pogum, da imamo. Najtežje je igrati samega sebe, si dovoliti biti samosvoj in sneti masko. Neko drugo osebno ni težko igrati, saj si je masko veliko lažje nadeti kot sneti. (str. 145)

Sveti gral se nahaja znotraj nas. (str. 165)

Razum si ne more predstavljati, kako bi sanje lahko  uresničil. Zatorej jih ne spusti v svoj sloj sveta. V življenju mora biti vendar vse logično in razumljivo. V resnici pa bi se razum moral samo strinjati s sanjami (ciljem) in zunanja namera bi že nekako poskrbela za to, da bi se potreben denar našel. Vendar pa običajni pogled na svet, kot so ga oblikovala nihala, takšnih čudežev ne dopušča. To, da bi imeli privrženci svobodo izbire, se na  noben način ne ujemo z interesi nihal. (str. 168)

Ko razmišljamo o cilju, ne razmišljamo o tem, kako prestižen in pomemben je. Vrzimo cilj iz tega piedestala nedostopnosti. (str. 170)

Skrbimo zase. Posvečajmo se sebi. Z zanimanjem in pozornostjo. Takrat se bo naša duša ogrela in razprla svoja krila. Poslušajmo, kaj nam govori duša, zavestno odvrzimo pomembnost, dovolimo si imeti in dobili bomo vse, kar si želimo. Pri duševnem nelagodju…občutimo nekakšno nejasno slutnjo. Razum trdi, da je vse čudovito, da gre vse po načrtih in da ni razlogov za skrb. Nas pa, ne glede na vse te razumske razlage, nekaj muči. In prav to je šelestenje jutranjih zvezd. Glasu naše duše ni tako težko slišati. Naša naloge je le, da se zmenimo zanj. Da bi se naučili slišati šepet jutranjih zvezd, nam ne preostane nič drugega, kot da se navadimo svojo pozornost usmerjati na čustveno stanje naše duše. Vsakič , ko moramo sprejeti neko odločitev, najprej prisluhnimo glasu razuma, nato pa glasu duše. Takoj ko razum sprejme odločitev , se duša odzove nanjo – bodisi na pozitiven bodisi na negativen način. Pri slednjem nas prevevajo nekakšni nejasno občutni čustvenega nelagodja. Kot edina zanesljiva interpretacija lahko služi le  duševno nelagodje, ki vas zajame od določeni odločitvi razuma. TOREJ: ko razmišljamo o cilju, ne razmišljamo o njegovi prestižnosti, nedosegljivosti ali načinih, s katerimi bi ga dosegli. Pozorni smo le na stanje duševnega udobja. (str. 172-176)

Afirmacije: Duša razume le neme misli in čustva. Z besedami lahko misli in čustva oblikujemo le do določene mere. A to ni več tisto pravo. Govor je glede na misli in čustva namreč sekundaren. Veliko učinkovitejše je, če nekaj samo enkrat občutimo, kot pa če to tisočkrat ponovimo. Zatorej si prizadevamo za to, da tisto, kar ponavljamo istočasno tudi občutimo. Vsaka afirmacija mora biti ozko usmerjena in pri njih se ne usmerjamo na boj s posledicami. Parametri so nastavljeni tako, kakor da tisto, kar naročamo, že imamo. (str. 177-179)

Predstavljamo si, kako bi se počutili, če bi se tisto, kar ŽELIMO uresničilo? V glavi si nekajkrat zavrtimo diapozitiv trenutka, ko dosežemo zastavljeni cilj. Nato iz diapozitiva izvlečemo eno celostno podobo, ki jo poimenujemo okvir. Ta podoba je tisto, kar morate vstaviti v priprto okno. Okvir lahko naslovim z eno besedo, na primer: ZMAGA! NAREJENO! USPELO! (str .189)

Zbudimo se in ozavestimo: kaj smo občutili, ko je bila odločitev sprejeta? Stanje čustvenega udobja naše duše nam bo pokazalo, kakšen odnos ima duša do odločitve razuma. Dušno obdobje ne more dati razločnega odgovora. Duša ni vedno povsem prepričana, kaj si želi, in zato lahko omahuje med eno in drugo izbiro. Vedno pa moramo biti posebej pozorni na še tako majhen občutek duševnega nelagodja. Duša namreč VEDNO ve, česa si ne želi. Jasen kriterij prave izbire se skriva v naslednji frazi: če se moramo prepričevati, pomeni, da stvar ni naša. Vedimo naslednje: če je stvar naša, ne bomo imeli potrebe po tem, da bi se prepričevali. Če opredelite svoj cilj in stremite k njemu, ne k temu, da bi imeli več denarja, bo denar prišel sami ni to v velikih količinah. (str. 199-200)

To, da smo lahko to, kar smo, je veličasten privilegij . In ta privilegij si lahko privošči čisto vsak. Vendar si to upajo le redki. Vsak v sebi nosi dragocen zaklad – edinstvenost svoje duše. (str. 206)

V prihodnosti ni nobene sreče. Sreča je bodisi tukaj in sedaj, na trenutni življenjski liniji, ali pa je sploh ni. Ko se premikamo proti tujemu cilju, čas za praznovanje ostaja nekje v navidezni prihodnosti, Ko dosežemo tuj cilj, nam to ne prinese nobene sreče, temveč le razočaranje in izčrpanost. Naš cilj je tisto, kar nam prinaša resnično zadovoljstvo. Kar nam daje veselje do življenja. Naša vrata so pot, ki nas vodi do našega cilja. Na tej naši poti moramo čuti zanos in navdih. To ne pomeni, da bomo na tej poti vse dosegli z lahkoto. Ključnega pomena je to, da na premikanje proti našemu cilju ne izčrpa, temveč nas navda z novim navalom energije in moči. Tuj cilj pomeni, da se moramo ves čas k nečemu siliti. Pomeni obveznost. Če pri svojem cilju zaznamo najmanjšo prisilo, se lahko od njega mirne duše poslovimo. Tuj cilj se skriva pod krinko mode in prestiža. Tako zelo mamljiv je le zato, ker je tako težko dosegljiv. Če želimo z dosego cilja sebi ali drugim samo nekaj dokazati, pomeni, da smo si izbrali napačen cilj. Tuj cilj nam vsiljujejo drugi in pripomore k izboljšanju tujega blagostanja. Če cilj ne izboljša našega življenja, potem to ni naš cilj. Naši cilji bodo bedno delali za nas, za  naše blagostanje in za naš uspeh. Naš cilj potrebujemo le mi. Če pa ta cilj neposredno služi za zadovoljitev tujih potreb in izboljšanje tujega blagostanja, potem je to cilj nekoga drugega. Nihala nam navajajo vsemogoče sladkobesedne razloge, da bi na pripravila do tega, da bi služili drugim To znajo početi na veliko načinov. Pri ljudeh s povečanim občutkom krivde običajno delujejo besede, kot so MORAŠ, OBVEZAN SI, NUJNO JE. Tem ljudem je to, da odplačujejo svoje domnevne grehe, resnično v uteho. Pri drugih se bo morda obnesel slogan: POTREBUJEM VAŠO POMOČ. Tudi to deluje. Te metode se ohranjajo z našo notranjo iz zunanjo pomembnostjo. Tuj cilj nas navda z duševnim nelagodjem. (str. 209-213)