UTRINKI KNJIGE: TRANSURFING REALNOSTI, 3. STOPNJA, NAPREJ V PRETEKLOST

Vadim Zeland: Transurfing realnosti – Naprej v preteklost

»Splošno uveljavljeno prepričanje, da se boste s sproščanje znebili stresa, je napačno. V resnici se takrat, ko se sproščate, poskušate boriti s posledico, ne da bi odstranili vzrok. Vzrok fizične napetosti, je psihična napetost. Depresija, potrtost, zaskrbljenost, razdraženost in strah povzročijo, da se naše mišice stisnejo v krču. Zavestno sproščanje mišic bo prineslo nekaj olajšanja, vendar pa bo to kratkotrajno. Psihična napetost bo kmalu povzročila, da se bo stanje ponovilo. Vse kar morate narediti, da bi odstranili psihično napetost, je znižanje pomembnosti. Napeti ste samo zaradi tega, ker nečemu, kar vas obremenjuje, pripisujete preveliko pomembnost. V vsaki situaciji zadostuje, da se spomnite na pomembnost in jo zavestno znižate. Edina težava je, da se morate pravočasno spomniti. Ko ste pod stresom, spite in se ne spomnite ničesar iz transufinga. Da bi se znebili stresa, se moramo zbuditi in znižati pomembnost. Da bi postali imuni na stres, moramo svojo navado, da postanemo napeti zaradi vsake malenkosti, zamenjati z novo navado: da smo sproščeni, kadarkoli je to možno. Sproščeno stanje niti slučajno ne pomeni brezbrižnosti in otopelosti. To je stanje usklajenost z zunanjim svetom, pravzaprav je to stanje ravnovesja. Lastnost ravnovesja je odsotnost zunanje in notranje pomembnosti: nisem niti dober niti slab – svet ni niti dober niti slab; nisem niti ubog niti pomemben – svet ni niti ubog niti pomemben…Če že ne moremo znižati pomembnosti, vsaj ne zapravljajmo energije za sproščanje.« (str. 20-21)

* * * * *

»Ko nas nekaj skrbi ali obremenjuje, je naša življenjska moč oslabljena. Ljudje in živali, ki nas obkrožajo, to na energijski ravni intuitivno zaznajo. Ko je oslabljena naša življenjska moč, sta tudi naša samozavest in zavedanje na nizki ravni.« (str. 26)

* * * * *

»V vsakem posameznem delcu obstaja neomejena količina proste energije – vzameš lahko toliko, kolikor lahko neseš. Naučiti se moramo, kako spustiti to energijo vase in kako imeti občutek, da smo del Vesolja. To naj ne bo nekaj, kar bomo naredili samo enkrat. Na energijski ravni moramo vedno stremeti k občutku enosti s svetom, ki nas obkroža. Ne poskušajmo kopičiti energije. Namesto tega se ji odprimo, naj prosto teče skozi naše telo v obliki dveh tokov – padajočega in vzpenjajočega. Ne stremimo k temu, da bi postali gmota energije; raje si predstavljajmo, da smo kapljica v oceanu. Če bodo naši kanali dovolj pretočni, bo vedno dovolj univerzalne energije. Energijski kanali se lahko zožijo iz dveh razlogov: zaradi strupov, ki so prisotni v našem telesu ali zaradi nenehnega stresnega stanja.« (str. 30-32)

* * * * *

»Z močjo notranje namere bomo sposobni osnovnega delovanja v fizičnem svetu. Potencialne možnosti, ki obstajajo v prostoru različic, pa lahko materializira le moč zunanje namere. To se zgodi, ko duša in razum stremita k istemu cilju. Moč zunanje namere je sorazmerna ravni vaše življenjske moči.« (str. 37)

* * * * *

»Bolezensko nihalo hitro prepoznamo – vabi nas z informacijami o boleznih in njihovem zdravljenju…prej ali slej se znajdemo v nevarnosti, da bomo znova padli pod vpliv nihal. Da se to ne bi zgodilo, se moramo spraviti iz tega nedoločljivega stanja, tako da se pridružimo nihalom za izboljšanje zdravja. Zadolžena so za vse, kar je povezano s krepitvijo in razvojem telesa in duha. Postanimo privrženci zdravega načina življenja in videli bomo, kako razveseljujoče in privlačno je to v primerjavi z dolgočasnim in obremenjujočim bojem proti bolezni« (str. 46-47)

* * * * *

»Frejlig je očarljiva tehnika medčloveških odnosov. Bi se radi naučili, kako vplivati na ljudi z namenom, da nekaj dosežete? To je najmanj uspešna in tudi zelo vprašljiva tehnika. Da bi dosegli svoje cilje ni potrebno izvajati pritiska na svet okoli nas. Sami bomo lahko videli, da nam svet prihaja nasproti z odprtimi rokami. Ljudje nas začnejo imeti radi iz nekega nezložljivega razloga.« (str. 51)

* * * * *

»Da bi dosegli svoje cilje, uporabimo notranjo namero drugih ljudi. V samem središču notranje namere se skriva človekov občutek lastne vrednosti. Ne poskušajmo spreminjati drugih, vendar pa tudi sebe ne poskušajmo spreminjati. Drugim moramo dovoliti, da uresničijo svojo notranjo namero. Takrat bo začela delovati zunanja namera in naša notranja namera se bo uresničila sama od sebe. Lahko smo prepričani, da so ljudje obremenjeni sami s sabo. Tudi mi se začnimo ukvarjati z njimi. Preusmerimo svojo pozornost s sebe na druge ljudi. Zbudimo notranjega opazovalca – čuvarja in nehajmo igrati igro dviganja svoje pomembnosti. Igrajmo igro dviganja pomembnosti drugih ljudi. Zanimajmo se za njih, poslušajmo jih in opazujmo. Prilizovanje ni potrebno, preprosto se prepustimo toku. Da bi privlekli pozornost nase, zadostuje, da pokažemo zanimanje za ljudi, ki nas obkrožajo. Ko pokažemo zanimanje za drugega človeka, se udejanji njegova notranja namera. V vsakdanjih stikih ni toliko pomembno, kako zanimivi smo. Bolj pomembno je v kakšni meri ste primerni za odnos z določenim človekom…skrajno pomemben mu je le občutek lastne vrednosti, ki ga dobi skozi druženje z nami. Kadar se zanimamo za druge ljudi, naj bo to iskreno…omogočimo svojemu sogovorniku, da se pokaže kot zanimiv. Posledično dobimo tisto, čemur smo se odrekli. V očeh drugih ljudi bomo postali pomembni samo v primeru, da se odrečemo svoji notranji nameri  in dovolimo, da se udejanjijo njihove notranje namere. V bistvu gre za to, da se odrečemo svoji notranji nameri dobiti in jo zamenjamo z namero dati. Vprašajmo se: Kako naj povežemo to, kar jaz hočem, s tistim, kar ta človek potrebuje?« (str. 52-61)

* * * * *

»Stališče zunanje namere je dognati, kaj bi ljudje radi, česa jim primanjkuje, kaj potrebujejo, kaj jih motivira, kaj jih zanima.« (str 65)

* * * * *

»Ljudje, ki se prepirajo, so navadno zelo zatopljeni v igro. Globoko spijo. Da vas ne bi povleklo v igro, se moramo prebuditi in aktivirati notranjega opazovalca. Če smo zmagali v prepiru, vedimo, da smo bili poraženi. Obstaja čudovit način, s katerim zagotovo obrnemo človeka proti sebi: dajmo mu občutek, da smo boljši od njega. Ne ustvarjajmo idolov in ne ustvarjajmo sovražnikov! To naj bo glavno vodilo odnosov. Na vsak način se izognimo poskusom, da bi prizadeli občutek lastne pomembnosti nekoga drugega. Kaj pravzaprav človek, s katerim se prepirate, dela? Na tak ali drugačen način brani svojo pomembnost. Srečajmo se na pol poti.« (str. 70-71)

* * * * *

»S tem, ko opravičujemo svoje napake, veslamo proti toku in oddajamo energijo nihalom. Željo po opravičilu za vsako ceno povzroča zvišana raven notranje pomembnosti. Odvrzimo pretežko breme in si podarimo pravico do napak. Ne opravičujmo svojih napak. Namesto tega jih zavestno priznajmo. Življenje nam bo takoj postalo lažje.« (str. 73)

* * * * *

»Imamo veliko prednost: zavest, odsotnost pomembnosti in pozornost, ki je osredotočena na druge ljudi. Izkoristimo to prednost in tam, kjer drugi vidijo samo skale, bomo videli zlato.« (str. 75)

* * * * *

»Kot že vemo, je višek energije tisti, ki naredi človeka privlačnega, očarljivega, močnega in karizmatičnega. Ljudje pogosto nezavedno občutijo energijo posameznikov. Odvisno od mehkobe in moči izžarevanja, se človekova osebnost kaže kot očarljiva ali kot silovita. V vsakem primeru je moč izžarevanja sorazmerna s količino proste energije in stopnje usklajenosti razuma in duše. Višek proste energije kot fontana obliva druge ljudi, kar ti močno čutijo. Pravzaprav je šarm, kot smo že rekli, obojestranska ljubezen med razumom in dušo.« (str. 84)

* * * * *

»Dovolimo si luksuz, da imamo napake in da nimamo potrebnih sposobnosti.« (str. 86)

* * * * *

»Napačno bi bilo, da se osredotočimo na to, da nas bodo zaposlili. Cilj mora biti prisoten v naši glavi v obliki diapozitiva, na katerem so nas že zaposlili in je vse to že na nami. Ko sestavljamo življenjepis, omenimo vse, kar znamo delati, ampak poudarimo samo eno sposobnost – tisto, za katero se prijavljamo. Če si dovolimo imeti, bomo dobili točno tisto, kar si želimo. Pri pisanju življenjepisa je notranja namera usmerjena v to, da nas bo prikazala kot briljantnega specialista. Na drugi strani pa je zunanja namer usmerjena na potrebe delodajalca. Svoje misli in motive preusmerimo na težave delodajalca: kaj potrebuje od nas, kaj bi rad dobil. Ko se poskušamo prikazati v najboljši luči, ne uporabljajmo fraz, ki smo si jih sami izmislili, ampak uporabljamo jezik in izraze, ki jih uporablja delodajalce…poudariti in izločiti moramo ravno tisto, kar išče. Z iskanjem službe se preusmerite na objavljanje svoje prisotnosti na trgu dela. Če je to le mogoče, dopustite delu, da samo pride do vas.« (str. 90-93)

* * * * *

»Nobeno delovanje nam ne bo izgradilo samozavesti – delovanje osvobaja energijo namere. Samozavesti ne moremo izgraditi. Je kot energija – ali jo imamo ali pa je nimamo. Paradoks je v naslednjem: da bi dosegli samozavest, se ji moramo odreči. Kako torej najti pot iz tega zapletenega labirinta. Nikakor. Izhoda ni. Skrivnost tega labirinta je v tem, da se bodo njegovi zidovi zrušili takoj, ko nehamo iskati izhod in ko odvržemo pomembnost. Samozavest je samo začasen odvečen potencial. Vendar, kako lahko človek živi brez samozavesti? Transurfing ponuja alternativo – koordinacijo.» (str. 105-108)

* * * * *

»Ozaveščenost in namera nam omogočata, da ignoriramo igro nihala in da brez boja dobimo, kar je naše. In ko enkrat obstaja svoboda brez boja, ne potrebujemo samozavesti. Samozavest ima samo en izvor – pomembnost. Njen potencial je enak negotovosti, s to razliko, da ima drugačen predznak. Oboje ima podobne korenine – odvisnost od zunanjih dejavnikov in okoliščin. Pravzaprav je nihalo tisto, ki drži človeka – človek je tisti, ki noče izpustiti vrvice pomembnosti. Strah nas se izpustiti vrvico, ker se nahajamo v odvisnem odnosu, ki nam ustvarja iluzijo varnosti in podpore. Človek, ki doseže svobodo, ne potrebuje več samozavesti, da ga lažno podpira. Vse, kar potrebuje, je koordinacija, zato da ne pade. Podpore samozavesti ne potrebujem več. Če mi ni nič pomembno, nimam ničesar, kar bi branil in ničesar, kar bi lahko osvojil. Ničesar m eni stran in ni me treba skrbeti. Odrecimo se boju za pomembnost in pomembnost bomo dosegli v trenutku. Ne dovolimo, da drugi presojajo o naši pomembnosti. S tem, ko se bomo odrekli boju za svojo pomembnost in se nehali zagovarjati, bomo svoji notranji pomembnosti priigrali pomembne točke. Če preprosto  znižamo zunanjo pomembnost in se nehamo bojevati s tokom različic, bodo ovire izginile same od sebe. Začnimo delovati, delajmo karkoli znamo, brez naprezanj in vztrajnosti.» (str. 108-113)

* * * * *

»Ne potrebujemo niti vere niti zaupanja. Namesto tega uporabimo koordinacijo. Koordinacija pomeni: uživati v razmišljanju o cilju, kot da smo ga že dosegli, opustimo nadzor nad scenarijem, se premikamo s tokom različic in si pri tem pomagamo z veslom čiste namere. Ko se zavestno premikamo s tokom, vsaka stvar sede na svoje mesto brez posebnega truda. In končno, popolno koordinacijo bomo dosegli takrat, ko bosta razum in duša združena. Če smo na zavestni rani voljni in prepričani, v podzavest pa obstaja črv dvome, se koordinacija podre. Da bi dosegli dogovor med svojim razumom in dušo zadostuje, da natančno prisluhnemo željam svoje ga srca in da živimo v skladu s svojo resnico.» (str. 114-115)

* * * * *

»Pristna samozavest se ne primerja z ničemer zunanjim, zaradi tega ne potrebuje potrditve ali dokazovanja. Naravna, umirjena samozavest je zasnovana samo na notranji samozadostnosti in celosti. To pomeni, da se ne primerjamo z nikomer drugim in smo preprosto usklajeni s svoj dušo. Tako ravnovesje lahko dosežemo le, če sta razum in duša usklajena, če ne čutimo krivde, odvisnosti, vzvišenosti, obveznosti, strahu in zaskrbljenosti. Z drugimi besedami, ko ne podiramo ravnovesja ne znotraj ne zunaj sebe. Živimo v harmoniji z zunanjim svetom in v harmoniji s sabo. Takrat bom živeli v skladu s svojo resnico. Končno smo se znebili nepotrebne teže odvečnih potencialov. Ne obremenjujejo me več notranja niti zunanja pomembnost. NI me več strah sedanjosti niti prihodnosti. Ni ničesar, kar bi ščitil ali osvojil. Končno sem osvobojen vpliva nihal…ni tako preprosto! Nihala so trdovratna…zadostuje, da se človekovi pogledi na svet oblikujejo na tak način, da se svoje svobode ne bo več zavedal. Vendar: GLAVNI PRINCIP V BOJU Z NIHALOM JE, DA SE ODREČEMO BOJU Z NJIM! Nihalo tako ostaja plastični vojak, dokler se ne zavedamo resnične narava njegovih iger in se ne podrejamo njegovim pravilom. Ne bojujmo se prosti svoji reakciji na provokacijo. Poglejmo jo z drugega zornega kota. V boju z nihalom ne potrebujemo trdnosti. Veliko bolj učinkovita je praznost. Samo nikoli ne recimo, da je tokrat bilo zadnjič. Ne postavljajmo ultimatov in ne pripravljajmo pasti. Bodimo pripravljeni – izzivanje nihala je lahko nežno in priliznjeno. Na splošno lahko rečemo, da je naša naloga zavestno prekršiti pravila igre.» (str. 116-124)

* * * * *

»Za dosego cilja se ni potrebno boriti. Vse, kar potrebujemo, je pripravljenost, da imamo. Transurferski popotnik se ne spušča v bitke za svobodo, ker že ve, da svojo svobodo ima.  Nihče ga ne more izzvati na boj. To je pripravljenost, da IMAMO ZDAJ v nasprotju s stalno borbo s samim seboj. Ker smo do sedaj bili prepričani, da moramo dolgo in naporno delati, da bi si zaslužili kratek oddih, nismo bili popolnoma pripravljeni, da bi si DOVOLILI IMETI. Če se nehamo bojevati in si dovolimo imeti, bo zunanja namera našla način, da uresniči, dar si želimo. Dovolim si, da imamo od tega trenutka naprej – brezpogojno in brez zadržkov. Začutimo, da je doseganje cilja odvisno samo od naše izbire. Preprosto uživajmo v veselih mislih. Ne potrebujemo trdne odločenosti, ampak jasno, brezbrižno pripravljenost. Delovanje pod pritiskom je notranja namera. Za premagovanje ovir potrebujete moč volje. Ovire nastanejo na temeljih pomembnosti. Takoj ko znižamo pomembnost, se ovire razpršijo in moč volje, da bi jih premagali postane nepomembna. Ko pomembnost izgine , se odločnost doseči spremeni v pripravljenost imeti. Takrat začne delovati zunanja namera. Pripravljenost, da imamo, je naša izbira. Prosta energija namere je tista, ki oblikuje pripravljenost. Takoj, ko se nadzor zrahlja, izgine omejujoče pogojevanje razuma in takrat se razum in duša uskladita. V mislih si vrtimo diapozitiv svojega cilja. Ves čas si vizualizirajmo proces in mirno stopajmo proti svojemu cilju – to naj bo naše delovanje. Kako nehamo skrbeti in se razburjati ? – DELUJMO! Kako nehati želeti – sprijaznimo se z morebitnim porazom in delujmo. Kako nehati pričakovati? – delujmo! Kako se nehati vznemirjati? – Igrajmo se z nihalom in zavestno kršimo pravila njegove igre. (str. 125-137)

* * * * *

»Če se odločimo, da bomo navidezne negativne spremembe v scenariju videli kot pozitivne, bodo takšne tudi postale. Takoj, ko se začne scenarij spreminjati, moramo sprejeti spremembe in se  njimi strinjati.« (str. 143-146)

* * * * *

»Če se moramo prepričevati in nagovarjati – vseeno je ali z navdušenje ali na silo – gre za lažno vero.« (str. 148)

* * * * *

»Zdaj, ko smo opustili koncept vere, si dovolimo vedeti, da se bodo naše želje uresničile. To vemo zato, ker je takšno pravilo: cilj je dosežen, če obstaja pripravljenost, da imamo.« (str. 150)

* * * * *

»Namer je hladnokrvna, neomejena, brezpogojna odločenost, da to, kar bi radi, udejanjimo realnosti in mirno razumevanje, da se bo točno tako tudi zgodilo. Namera je čista, očiščena od želje, bojazni, dvomov in drugih potencialov pomembnosti. Namera vzeti pošto iz nabiralnika je takšen primer čiste namere.« (str. 209)

* * * * *

»Z vsiljenim občutkom dolžnosti bomo obremenjeni samo, če se v igro preveč vživimo. Zavzemimo vlogo gledalca, ki igra. Delujmo z odmikom. Ne predajmo se popolnoma nečemu, kar moramo narediti. Predstavljajmo si, da je to igra. Dajmo se v najem.« (str. 221)

* * * * *

»Pri transrfingu ne gre za tehniko, ampak zato, da se začnemo zavedati svoje notranje svobode in za občutek, da smo gospodar svoje plasti sveta. S svojo namero oblikujemo sloj svojega sveta. Smer namere določa vektor toka različic. Ne glede na to, kaj se dogaja, si v mislih predajamo diapozitiv cilja in upoštevajmo načela koordinacije; tok različic nas vodi k našemu cilju.« (str. 224-223)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: